Prišel je k meni mladenič, vidno vznemirjen na rukjo.

Povedal je, da se mu vsako noč v sanjah ponavlja ista scena: nekdo ga dvigne v zrak in vrže na tla. Včasih je padec močan, mladenič je imel zaradi tega celo modrice.

Nima moči, da bi se premaknil, usta so mu zaklenjena, jezik kot zabetoniran. Poskuša poklicati na pomoč, a nič ne pride iz ust. Vsako noč enako.

Začelo se je, pravi, potem ko se je na enem potovanju ustavil ob avtu, da se olajša. Bila je noč, tema, ničesar ni videl okoli sebe. Pogledal je v daljavo in spoznal, da je nedaleč staro pokopališče, znano po velikem trpljenju iz druge svetovne vojne.

V tistem trenutku, pravi:

»Kot da se mi približuje neka vojska. Slišim zvoke, hitre korake, kot juriš. Občutil sem paniko, ki je ne znam razložiti. Samo usedel sem se v avto in pobegnil.«

Prva rukja in močne reakcije: jok, bolečina, nemir.

Dneve po tem se mi sporoči in reče:

»Še vedno me meče, a zdaj me ne dvigne in ne trešči ob tla, ampak me kot da porine, dokler ne padem. In jaz sem nemočen.«

Pojasnil sem mu, naj vsako noč pred spanjem bere sure in zikre, naj poškropi posteljo z vodo, nad katero je opravljena rukja.

In nadaljevali smo s tretmajem.

Na 4. ali 5. rukji je izločil črne koščke – Allah ve, kaj je to bilo – a pravi, da je prav takrat izginil strah, ki ga je nosil s tiste noči s poti.

Kot da je ta občutek bremena odšel.

Potem pa še eno preizkušnjo. Neke noči znova začuti, da mu nekdo prihaja blizu… Tokrat je bil to blag napad, zdaj ga je že lahko nadzoroval. Ni bil več tako razorožen in imansko na dnu.

Tokrat je izgovoril:

»LA HAWLE VE LA KUVVETE ILLA BILLAH!«

In vse je izginilo. Elhamdulillah!

Do danes se to ni več vrnilo.

Hvala Allahu, Tistemu, Ki ozdravlja.

Tekst napisal:
Učač rukje Alen Dacić
08.07.2025